Po neverjetno grobi dobičkaželjnosti in silnem pohlepu je zaslovel neki Šlezijec, Carl Denke iz Munsterberga. Mož je bil lastnik manjšega, a prijazno domačnostnega penziona, v katerem je navadno prebivalo kakih pet, morda šest samskih moških ali žensk. V glavnem so bili to malo izgubljeni ljudje, brez tesnih vezi s sorodniki ali prijatelji, ki so si po vseh ujmah prve svetovne vojne trudili ponovno zabrozdati v ritem običajnega življenja. Kakor so prihajali, nenadoma in neopazno, so tudi odhajali nekam v neznano, med letoma 1921 in 1924 jih je brez kakšnega posebnega slovesa nenadoma zapustilo to prijazno hiško, ki jim je pomenila drugi dom, kar trideset. Pravzaprav so od tam odplahutale le njih duše, trupla so ostala v kuhinji, prekajevalnici in shrambi gospoda Carla. Sistem, po katerem se je odločal, kdo, kdaj in čemu gre v zakol, ni bil nikoli popolnoma pojasnjen, saj so nekateri preživeli v tem penzionu kar vse leto, drugi pa le pičel mesec. O tem sicer obstajata dve teoriji. Po prvi, ki se utemeljuje predvsem na pohlepno skopuškem značaju gospodarja, naj bi v loncu najprej končali slabi in neredni plačniki, druga pa je bolj sofisticirana, saj priznava gostincu Denkeju bolj zamotan značaj. Tako po pričanju preživelih gostje nikakor niso mogli razumeti, čemu se je od časa do časa njegova neizmerna varčnost pri dodeljevanju obrokov, od mize so namreč vedno vstajali le napol siti, kar nenadoma do nekaterih dobesedno raztopila. Denimo, kak mesec pred nenadnim odhodom neke starejše gospe, ki je bila že tako ali tako nagnjena k salasti razpuščenosti telesa, ji je, zavisti vseh ostalih navkljub, pričel na krožnik nalagati nenavadno obilne kupe krompirja in repe in jih razkošno prelival z zvrhanimi zajemalkami masti z ocvirki, ob tem pa se ji je še sladko nasmihal in jo nagajivo otipaval. Le dan ali dva po tem, ko je povsem nepričakovano odpotovala, je na mizo priromala velika skleda obare, v kateri so plavali že kar sluzasto mastni kosi neke slastne gosi, ki jo je skrbni šef baje izbrskal nekje na podeželju. Nekaj kasneje pa je gospodar Carl na začudenje vseh stanovalcev pričel izkazovati naklonjenost nekemu mrzlovoljnemu in hudobnemu starcu, ki je vedno samotarsko čemel v kakšnem zaprašenem kotu, od koder je seval sovraštvo do prav vsega, do postelje in mize, psov in golobov, mimoidočih otročkov in policajev. Pri tem se mu je, že tako izsušeno kitastemu, od same zlobe sušila kri, da je postajal še bolj prekljast. Nenadoma pa ga je Denke, ki se dotlej ni zanj zanimal niti toliko kot za prah na podstrešju, pričel vabiti na kozarčke črnega vina, češ da kakšna čašica krepi kri ter nasploh deluje na celotno telo izjemno poživljajoče. Starček se je v tistem mesecu te nenavadne pozornosti nenavadno sprostil, vedno namrgodene poteze so se mu zmehčale in sem pa tja mu je na obraz priplavala celo slutnja nasmeha, potem pa je tudi on kar nenadoma odpotoval. Čez kakšen teden, kajti žilavo meso je moralo vendarle malo dlje odležati v paci, je gospod Carl postregel svojim stanovalcem z ragujem iz divjih zajčkov. Menda so ga z njimi za nekakšne protiusluge oskrbeli neki prijatelji lovci. Zelo radostni dnevi so se v penzionu začeli konec januarja, ko je napočil čas kolin. Takrat so na sicer vedno skoraj napol prazni mizi zadišali krvavice, godlja, pražena jetrca in pečenka. Oh, so si izza mastnih ust govorili stanovalci, pa je res škoda, da je tisti mogočni in debeli gospod zariplih rdečih lic, ki je tako rad jedel, odpotoval prav sedaj, ko lahko brezskrbno in sproščeno posežemo v skledo. No, po vsem tem bi res lahko sklepali, da Carl Denke le ni priplaval po slani župi, saj je jedilnik za svoje goste načrtoval dokaj skrbno in v skladu s takratnimi merili zdrave in usklajene kuhinje. Morda je motila le njegova sebična požrešnost, saj so ga napol izstradani najemniki večkrat skrivaj in z neizmerno zavistjo opazovali, kako si je v kuhinji, odmaknjen od lačnih oči, razkošno stregel s s hrenom začinjenimi kosi pustega mesa iz juhe, si mazal še topli mozeg na krajce kruha ali pa na tenko rezal prekajene salame, klobase in suho meso, včasih pa iz sodca kar z žlico zajemal mast z ocvirki. Neko noč pa, ko si je neki tak tečen lakotnik želel nasititi vsaj oči in je nepovabljen poškilil v kljub pozni uri še razsvetljeno kuhinjo, je naletel na gospodarja Carla ravno v trenutku, ko je trebil drob nečemu, kar bi bržčas postalo bravina.