luč v telovadnici ugasne in oder zažari pred mano, razmišljam o tem. Morda se na nekatere stvari ne da odgovoriti, ampak se samo zgodijo. Naša naloga je, da tega ne oviramo. Opazujem Tadeja, ki z resnim obrazom sedi za klaviaturami in igra. Tako dolgo je bil zame najpomembnejši. Zdaj s presenečenjem ugotavljam, da mi ob pogledu nanj ne razbija več srce. Ne črviči me v želodcu, prav tako pa me ne grabi jeza. Ne čutim drugega kot mir. V zadnjem mesecu se je veliko spremenilo. Dobila sem nove prijatelje, ki niso tesno povezani z njim, Špelo ali komer koli drugim iz moje stare družbe. Je prišel čas, da dvignem zapornico? Naenkrat telovadnico zagrne popolna tema. Slišim razburjeno dihanje ljudi poleg sebe. Punce v prvi vrsti kričijo od pričakovanja. Luči nad odrom se prižgejo in scena je spremenjena. Bobni potihnejo. Tam pa stoji črn klavir, za katerim sedi Tadej. Jaka drži mikrofon, Janez kitaro, Martin pa stoji za sintetizatorjem. Ko zadonijo prvi zvoki, prisluhnem. Prvič v življenju poslušam in skoraj preneham dihati. Kajti nenadoma se zavem. Ta pesem je zame. Ta pesem je za Ivo, kakršna je bila nekoč in kakršna ne bo nikoli več. Ta pesem je slovo. Od preteklosti, od stvari, ki niso več pomembne. Drhtim. Reflektor se usmeri nekam v ozadje, kjer je visoko stojalo, na katerem visi bela rjuha. Za njo je temna senca. Nenadoma se po vsej dvorani razležejo zvoki violine in se prelivajo z zvoki klavirja. Takoj vem, kdo igra. Vem, kdo se skriva za zaveso. Lahko vidim njene žalostne oči in povešen pogled. Jaka poje, violina in kla379