Janez Söke je od svojega dedka in nato očeta prevzel vinograd v Dolgovaških goricah. Že kot majhen pobič se je veselil, ko je oče v vinograd postavil klopotec. Tako ga je tudi sam z velikim veseljem in v zbrani druščini več deset ljudi, ki so zapeli ljudske pesmi in popili kozarček rujnega, že leta dolgo postavljal v svoj vinograd. Tudi letos so se zbrali prijatelji in postavili klopotec na železni drog na običajno mesto. Toda iz Amerike je prišel zdomec, ki si namerava v njegovi soseski za leta, ko bo upokojen, tu urediti dom in uživati mirno starost. V Sloveniji je ostal dva meseca. Njega pa je zvok klopotca tako močno motil, da je soseda in njegov klopotec prijavil policiji, da bi naredili mir v vinogradniškem območju. Tako je policija Sökeju naročila, da mora biti klopotec med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj tiho. Zato ga je vsak večer ugasnil, pa še dve kladivci je snel, da bi bil tudi podnevi čim manj moteč za soseda. »Oni večer me je žena poklicala, naj pridem prej domov iz vinograda, da ne bo sama. V teh dneh, ko so bile pred vrati trgatve, je namreč veliko dela v kleteh, zato smo vinogradniki polno zaposleni. Šel sem torej domov in pozabil odklopiti klopotec. Tisto noč so ga podrli, polomili in ukradli eliso.«