Jezikovno surrealizem. Z Melito greva v porodnišnico: S seboj imam digitalno videokamero, da bom posnel zadnje ultrazvočne posnetke najinega nerojenega otroka. V svoji domišljiji že lahko slišim Tako je govoril Zaratustra - vse glasnejši zvok bobnov, ki napoveduje Zvezdnega otroka, ki kroži okrog Zemlje. Hodiva po sivi cesti, ko Melita prepozna gospoda, ki gre proti nama, rahlo rdečega v lica v decembrskem vetru in s kartonsko škatlo, približno dvakrat večjo od škatle za čevlje. Izkaže se, da je to dr. U., ki se je pred kratkim upokojil s pomembnega položaja na onkologiji; lani je pomagal pri trgatvi. Aha! Seveda! Veliki nasmehi na vse strani, stiskanje rok. Po dolgi razpravi o nosečnosti, porodu, življenju, vremenu, nenavadnosti vsega tega - in je čudno, morate priznati! Je čudno! - dvigne škatlo. »Tu imam na tisoče prsi,« izjavi v zelo točni angleščini. Še naprej se smehljam - zdaj sem že dovolj navajen na te čudne jezikovne napake, če že ne na čudno realnost, ki jo trenutno očitno vsi živimo. »Prsi?« vprašam. »Da,« potrdi, »prsi. Na tisoče njih. V tej škatli.«