Če se omejimo na ljudsko glasbo, lahko ugotovimo, da bistvenih in odločilnih mejnikov v razvoju ljudske glasbe pravzaprav ni. Razvoj ljudske glasbe teče slej ko prej po notranjih zakonitostih, ki se jih zunanji dogodki sicer dotaknejo, čas pa jih obrusi in oblikuje skladno z mehanizmi, ki izročilo ohranjajo živo in v funkciji. Razstava spregovori vsaj o dveh takih mejnikih. Prvi, že omenjeni, je vsekakor prihod harmonike na godčevsko sceno. Novo glasbilo, ki ga je lahko igral en sam godec, je povzročilo razpad marsikaterega godčevskega sestava. Namesto treh godcev je bilo po novem mogoče vabiti v goste in plačati le enega, pa še glasnejša je bila od navadnega godčevskega sestava, npr. gosli, opreklja in basa. Vključena v godčevski sestav je harmonika tudi zelo obogatila njegov zvok. Drugi mejnik je gotovo vpliv radia, televizije in možnost zvočne reprodukcije na (pre)oblikovanje tradicionalnega glasbenega izraza. Zaradi njihovih vplivov začno ljudje polagoma opuščati svoj domači glasbeni izraz in vanj sprejemati zglede od drugod. Začne se proces brisanja najdragocenejših značilnosti krajevne tradicije, proces enotenja, ki nujno vodi v razkroj lokalnih posebnosti. Prav te pa so največja dragocenost izročila.