Naslednji dan se je Holly na silo zvlekla iz postelje in se odpravila na sprehod v park. Morala se bo več gibati, sicer se bo čisto razlezla. In morala bo tudi razmisliti, da si poišče službo. Kamorkoli je šla, povsod si je skušala predstavljati, kako bi bilo, če bi delala tam. S seznama je dokončno izbrisala trgovine z oblačili (k temu je pripomogla misel, da bi nemara dobila šefinjo, kot je Denise), restavracije, hotele, pivnice; še ene dolgočasne službe v pisarni si niti pomotoma ni želela, torej ji je ostalo ... nič. Odločila se je, da bi bila najraje kot tista ženska v filmu, ki si ga je ogledala sinoči: delala bi za FBI, mrzlično tekala naokoli, reševala primere in zasliševala ljudi ter se nazadnje zaljubila v svojega partnerja, ki bi ji sprva šel strašansko na živce. Ker pa ni živela v Ameriki, niti ni imela nobenih policijskih izkušenj, možnost, da bi se to zgodilo, ni bila prav velika. Morda pa je bil kje kakšen cirkus, kjer bi jo vzeli ...