Danes sem ga opazovala, kako se je igral s Saro. Metal jo je v zrak, da je vriskala od veselja. Tako se je atek igral z mano. Vem, da je pozoren do nje bolj kot ponavadi. Kot da bi se hotel odkupiti za razrezane slike. O, saj je bil poln opravičil in groze pred lastnim dejanjem. Pa saj vem, zakaj tako sovraži moje slike. Ker so moja moč. Moja neodvisnost. Ker ne klečeplazim pred njim za tiste tolarje, ki jih je spočetka vlagal v najino skupno gospodinjstvo. In se je zaradi njih počutil tako zelo pomembnega. Sem mar res zaradi tega zamižala na obe očesi, ko je prihajal domov zjutraj? Ali naslednjega dne. Pa sem bila vesela, če se je prikazal šele tedaj. Ker me je v ranih urah zvlekel iz postelje, posadil za mizo in se hotel pogovarjati z mano. Govoričil je o svetovnih problemih, bobnal po mizi in se hvalil z novo službo, ki ga čaka v bližnji prihodnosti. Novo priložnost mi je risal s kričečimi barvami lastne bahavosti, kričal je besede samohvale, me trepljal po zadnjici in mlaskaje žrl postano večerjo.