Zdi se, da je celotno Lipnikovo razslojevanje most do temeljne usedline njegovega spomina, do mučnega otroštva, v opisih katerega gre slutiti pretresljivo avtobiografsko izpoved. To otroštvo je bilo zaznamovano z očetom, povratnikom iz konclagerja, ki se v realnosti enostavno ni več znašel. Nekakšna temeljna točka teh spominov je otrokov strah, ko sredi noči pričakuje očeta, ki ga bo zvlekel iz postelje k svojim pivskim kameradom, deček pa jim bo moral na kuhinjski mizi na harmoniko igrati revolucionarne in vsakršne razpoloženju primerne pesmi. Strah premore tudi svoj kontrapol. Deček se opira na možnost pobega skozi zapuščeni tunel, ki naj bi vodil k Dravi, ven iz oklepa torture. Podobno kot predstavlja naslovno drevo brez imena, pohorska pravljica, ki mu jo je pripovedovala mati, možnost prehoda, pobega v neki drugačen svet. V zarisu otroštva zadenemo ob dno Lipnikovega spusta, na žilo strahu in upanja v naravnost atavistični razsežnosti.