Okej, videli ste Dan neodvisnosti, pa Zadnji udarec in kakopak Armagedon. Niste bruhali. Ni vas zvijalo v želodcu. Ni vam mečkalo živcev. Vse je bilo okej, pa čeprav so se rušila velemesta in čeprav je apokalipsa goltala civilizacijo. V teh filmih je umrlo na milijone ljudi. Še huje, milijarde. In vendar ni nihče gledal stran. To so bili pač tipični družinski filmi, hočem reči - v njih ne vidite niti kaplje krvi. Jep, Hollywood je izumil magično formulo: kako uničiti cel planet, ne da bi pri tem prelili eno samo kapljo krvi? Med pogledom na filmsko platno in pogledom na monitor, po katerem se rola računalniška igrica, ni tu nobene razlike. Trupla so itak podobna - brez notranjih organov in brez krvi. "Ljudje" tu ne umrejo, ampak le zamenjajo stanje. V računalniški igrici jih preprosto deletirajo - v apokaliptičnih filmih pa v trenutku "smrti" preidejo v specialni, digitalni efekt, ja, v računalniško animacijo. Namesto igralca ne "umre" več kaskader, ampak digitalni efekt. Spomnite se le huronsko popularnega, iz vseh strani čaščenega Titanika, ki je bil lep primer apokaliptičnega filma - umre več kot 1.500 ljudi, pri tem pa čez rob največje ladje na svetu ne kapne niti kaplja krvi. Ko so z vertikalno postavljene ladje potniki strmoglavljali v globino, so se spremenili v digitalne efekte, še preden so med potjo dol treščili ob prvo kompaktno oviro in še preden ste vi utegnili vzklikniti au. Ja, au - in ob gred ali pa kaj takega je trčil le neznani leteči digitalni efekt, le z miško vodeni program. Nemara še najbolj ekstremno tipičen, naravnost prototipski, huh, je bil Mirovnik, ki je - oh, ironično - nastal prav v okrilju Spielbergove firme DreamWorks. Začne se z detonacijo ruske atomske bombe, toda že v naslednjem trenutku na kaos, holokavst in žrtve, ki jih povzroči atomska bomba, preprosto pozabi. Kot da se ni nič zgodilo. O eksploziji atomske bombe ni namreč potem v svetu, ki nam ga kaže Mirovnik, niti sledu. Hej, potrebovali smo le efekten, bombastičen začetek! Potem se film premakne v Sarajevo, v žrelo bosanske vojne, zelo realne, genocidne, holokavstne kalvarije, toda namesto da bi nas film šokiral z grozodejstvi konvencionalne vojne, jo ignorira in preskoči, šokirati pa nas skuša z atomsko bombo, ki naj bi jo srbski desperado detoniral v New Yorku. Aha.