Zakonodaja EU mora obstajati v jezikih držav članic, saj se je morajo njihovi državljani držati kot svojih nacionalnih zakonodaj, tako kot imajo pravico do uporabe svojega jezika na katerikoli ravni delovanja gigantske organizacije. Zato ni nenavadno, če je prevajalska služba Evropske komisije, organizirana po sedmih različnih strokovnih in delovnih področjih, največja tovrstna služba na svetu. Leta 1968, ko je uporabljala le štiri jezike, nizozemsko, francosko, nemško in italijansko, je zaposlovala okoli 250 prevajalcev. Četrt stoletja pozneje, leta 1993, še preden so se organizaciji pridružile Avstrija ter Švedska in Finska s svojima jezikoma, je to število naraslo na nekje med 1100 in 1200. Ta množica prevajalcev je na dan v takrat devet jezikov prevedla okoli 5000 strani - v celem letu se jih je nakopičilo blizu milijona. To je toliko, kot če bi enega na drugega naložili dvesto izvodov vseh petih zvezkov Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Če vemo, da jih brez platnic vseh pet skupaj meri kakšnih trideset centimetrov, bi bil ta kup visok okroglih 60 metrov. Pet več kot ljubljanski Nebotičnik. V EU so, še preden so se države članice razmnožile na številko petnajst, prevajalci na leto popisali še od ljubljanskega Nebotičnika višjo skladovnico papirja.