Adam Lozanić je do garsonjere potreboval dobro uro, morda še malo več. Ni se mogel stlačiti niti na en avtobus, tramvaj ali trolo. Še zlasti ne s prepolno torbo. Opustil je misel na prevoz, odšel do žarkaste Slavije in iz samo njemu znanega razloga obhodil ves trg v nasprotni smeri toka prometa; šel je mimo neonskega napisa 'Mc Donald's', gneče na postaji devetinpetdesetice, dvojke, devetnajstke in dvaindvajsetke, mimo druge k drugi stisnjenih trafik in premočenih kartonskih škatel uličnih prodajalcev drobnarij, zastal poleg znamenite Mitićeve luknje, nekdaj največje načrtovane veleblagovnice na Balkanu, ki pa je takrat niso nikoli zgradili in pozneje nikoli zrušili; nadaljeval je pot mimo prodajalca kostanjev, sončničnih semen in žvečilnega gumija, mimo turobnega odseva stare Slavije v zatemnjenih steklih novega hotelskega prizidka, znova mimo napisa 'Mc Donald's', potlej pa zavil v iztek Nemanjine in proti glavni železniški postaji. Šest zvezkov Slovarja Matice srpske, Pravopis in skrivnostna knjiga, vezana v safian, so postajali vse težji, jermen torbe ga je boleče rezal, naj jo je še tako premeščal z ene rame na drugo. S težavo je napredoval, komaj se je pretikal med avtomobili, povprek parkiranimi na pločnikih prestolnice; z las mu je kapljalo, oblačila je imel premočena. Ko je prispel do rimskih številk MDCCCLXXXXIV in pokvarjene ure na pročelju železniške postaje, je zavil navzgor. Tam, na dnu strme Balkanske, je bila kratka ulica, imenovana po Milanu Milovanoviću, zvečine pozabljenem državniku, pravniku in diplomatu z začetka stoletja. Adam je stanoval le dve številki naprej od hotela 'Astorija'.