Večino trgovin na tem otoku so odprli prav Kitajci iz Singapurja, ki se je medtem uveljavil kot trgovinsko središče Jugovzhodne Azije. To je že zdavnaj spoznal tudi svet, ki je vanj pošiljal blago, vedoč, da bo od tam bolj ali manj legalno našlo pot na najbolj nedostopna otočja. Skrivnost tega uspeha pravzaprav ni posebna skrivnost. Poleg politične stabilnosti so k njemu v glavnem pripomogli tisoči lokalnih trgovcev, ki si metaforično z mačeto utirajo pot skozi džunglo okoliških otokov, v odročnih vaseh popišejo potrebe in blago priskrbijo po najcenejši poti. Singapur je le naslov na njihovi poslovni vizitki in kraj, kamor iz sveta prispe naročeno. Celo velikanski nakupovalni centri so vznikali po mestu z mislijo na veliko številčnejše in vse do nedavnega precej bogatejše sosede. Država se je razcvetela v orjaški duty free ali, če hočete, nekakšen jugovzhodnoazijski Lenti, kamor so v zlatih časih Japonci s čarterskimi letali množično potovali kupovat lastno elektroniko. Država se je razvila iz trgovskih provizij in tako je v marsičem ostalo vse do danes, ko Singapur na ravni industrijske proizvodnje ostaja v tretjem svetu. Res je, namesto športnih copat kot na primer v Indoneziji v tukajšnjih tovarnah sestavljajo mobilne telefone. A princip je enak. Kot Indonezija nima omembe vrednih blagovnih znamk, jih nima niti Singapur. Nasploh na policah singapurskih trgovin ni izvirnega singapurskega blaga. Geslo Kupovati singapursko zveni kot šala.