Za 800 metrov nisem prepričan. Dobili bi sijajnega atleta, Marlene Ottey ne bi bilo več dolgčas. Če se bo takrat še vedno borila proti zakonom narave. Naturalizacije v športu niso nič več neobičajnega. V slovenskem jih je kar nekaj. Prepričan sem sicer, da so največji izvozniki športnikov Kitajci. Predvsem v namiznem tenisu in badmintonu. Turčija ima denimo trenerja in tekmovalca v namiznem tenisu. Zato, da bi imela olimpijca. Matic Osovnikar najbrž nikoli ne bo tekel pod desetimi sekundami. In dvomim, da se bo v Sloveniji kdaj rodil kdo, ki bo tega sposoben. Pravzaprav dvomim, da se bo kakšen tak rodil v vsej Evropi. Če seveda njegova starša ne bosta iz Jamajke, Trinidada in Tobaga, morda Kube ali ZDA in obvezno temnopolta. Priznajte, zamisel ni slaba. Vsaj v šali. No ja, pri nas se včasih uresniči tudi tisto, kar zveni kot šala. Po drugi strani pa tudi države ne bo bolela glava, če bo dobila novega davkoplačevalca. Pod pogojem, da ne bo nekdo, ki ne bo obremenjeval proračuna. Pa še slovenskega jezika se mu ne bo treba naučiti. To bi bila zgodba. Žal je vsaj še 18 let neuresničljiva. Ali pač ne. Če po naključju prej ne bo prišlo do kakšnega dopinškega škandala in bi Bolt izgubil status zvezdnika, ki ga bo v prihodnjih mesecih in letih natančno gradil. Z odvezanimi vezalkami, plesom pred štartno pištolo in plesom ob koncu teka, ki traja manj kot deset sekund. Bolt pač ni Sergej Bubka, ki je svoje rekorde postavljal centimeter za centimetrom in svoj bančni račun polnil počasi, a vztrajno. Tek na 100 metrov pač ni skok ob palici.