sivo oblačilo s čipkastim ovratnikom, najbrž spalno srajco. »Je s tabo vse v redu, Bršljanka?« je še enkrat vprašal Jeremija. Ta je komaj opazno prikimala. Pri tem je nenavadno srepo upirala pogled nekam v daljavo. »Tvoj vid!« je zajecljal Jeremija. Za trenutek je prav zares pozabil, da je Bršljanka oslepela! »Strašno … strašno mi je žal. Gotovo se grozno počutiš in sploh …« Jeremija je premolknil. Zelo rad bi potolažil Bršljanko, jo opogumil, vendar se nekako ni mogel domisliti pravih besed. V zadregi je pokukal v njen nahrbtnik in v njem zagledal sivo volneno jopo. Podal ji jo je in ona si jo je oblekla. Potem se je obrnil k Rori: »Si si poškodovala perut?« »Ja,« je odgovorila zmajčica. »Ampak v tem trenutku to ni tako pomembno. Kolikor je mogoče hitro moramo od tod.« »In kam bomo usmerili let?« »Če bi to vedela, bi mi bilo laže pri duši.« Zmajčica je puhnila ogenj. »Ura …« se je oglasila Bršljanka. Njen glas je zvenel nenavadno šibko in skoraj ni bil podoben njenemu običajnemu, zvenečemu glasu. Res, Bršljanka je bila v vseh pogledih videti bledična in brez moči. 206