Film Artur in Minimojčki (Arthur et les Minimoys), kombinacija igrane ganljivke in animirane slikanice, ki je videti kot zapozneli odmev mladinskih in otroških filmov iz petdesetih in šestdesetih let, v takšni konkurenci nima pravih možnosti. Čeprav se hvali z modernimi tehnološkimi postopki in izvirnimi animacijskimi prijemi, namreč deluje po konceptu in tudi po izvedbi staromodno, nedomiselno in pretirano naivno. Dolg igrani uvod, ki obsega kakšno tretjino filma, je tako klišejsko konvencionalen, dolgovezen in brez soli, da deluje naravnost uspavajoče. Tema o skritem zakladu, ki naj bi male ljudi (v tem primeru babico in vnuka) rešil pred izgubo posesti in prisilno izselitvijo, je že dodobra izžeta, izvedba z Mio Farrow in Freddiejem Highmorom v osrednjih vlogah pa tudi ne presega standardnih kriterijev. Animirano nadaljevanje v podzemnem mikrokozmosu, kjer se sladkobno simpatični junaki spopadajo s kičasto ornamentiranimi silami zla (končno zmagoslavje prvih prinese tudi rešitev težav na površju, se pravi, v "realnem" svetu), premore kajpada več dinamike, vendar hkrati žal deluje tudi vse preveč izumetničeno, da bi se film lahko meril s kakšnim Shrekom in podobnimi dosežki sodobne računalniške animacije. V Bessonovih kičasto stiliziranih likih je pač premalo svežine, duhovitosti in zares prepoznavnih potez, ki bi jim dali pečat pristnih, čeravno samosvojih filmskih oseb, s katerimi se je mogoče vsaj za silo identificirati. In tega vtisa ne morejo bistveno popraviti niti zveneči glasovi Madonne, Roberta De Nira, Davida Bowieja in Snoopa Doggyja Dogga.