Na predvečer svetih Treh kraljev. Sneg, ki je padel še pred božičnimi prazniki, se je sesedel in zmrznil. Skrivnostno svečan je danes gozd, pogreznjen v bel molk. Dvanajstero noči od božiča do sv. Treh kraljev so ponekod na slovenskem poimenovali tudi volčje noči. Ko staro sonce odmre in se rodi novo. To je čas mrtve narave; predniki, rajni, se vračajo na zemljo, demoni in duhovi se pomešajo med žive. Pod nebom se podijo strašljiva, nenavadna bitja, v trušču nočnih divjih jag se sliši lajež psov in pokanje pušk. Mogoče je napovedovati usodo in jo s čari tudi spreminjati. Noč je jasna, temno zimsko nebo je posejano z zvezdami. Pravijo, da se danes ob polnoči ˝nebo odpre˝. Tistemu, ki takrat pomoli, se izpolni vsaka želja. Rahlo je zavel nočnik. Veja se je tako sunkovito razbremenila snega, da sem se zdrznil. Belina pred menoj ležeče planjave, obsijana s hladnim sojem mesečine, je vsa prekrižana s sledovi kun in lisic. Anton iz Rašce razmišlja o gozdu in divjadi podobno, kot čutim sam. Le medvedov ne mara. Nekajkrat so se zanj srečanja z njimi končala skoraj usodno. Na določenih mestih v lovišču vse leto navaja kune in lisice z ostanki drobovine, rib, suhim sadjem, da potem pozimi take kraje raje in pogosteje obiščejo. Ko se jim kožuhi razcvetijo, ko so najgostejši, me vabi na lov. Zvezde čarobno žarijo. Tako oddaljene so in tako blizu. Dolgo je človek verjel, da so zvezde od vekomaj, stalne in nespremenljive. Vendar se tudi one venomer znova rojevajo v oblakih medzvezdnega prahu in plinov, se starajo in umirajo. Iščemo zunajzemeljske civilizacije, k zvezdam pošiljamo sporočila o svojem obstoju, bivanju, vendar odgovora ni. Pred petimi milijardami let ni bilo še ne Zemlje, ne Sonca, ki je le srednje velika zvezda na robu spiralnega kraka Rimske ceste, ene izmed milijard galaksij v vesolju, katerih vsaka ima zopet stotine milijard zvezd. Nekoč bo tudi naše Sonce le še umirajoča zvezda, ogorek v vesolju. Odgovor – snov? Odgovor – Bog? Mar sveder misli kdaj prevrta do tistega, kar spaja krog? sprašuje pesnik Menart ... In če stvarstvo sploh ne more v mere, ki vanje tlači ga človeški duh? Če so sistemi, sklepanja in vere le strah pred ničem, spretno skrit v napuh? ... Ko si je modrec Heraklid v šestem stoletju prizadeval razvozlati skrivnost vesolja, je nepričakovano odkril globino lastnega jaza, neizmerljivo notranjo razsežnost. Duši ne najdeš meja. Je najtišje in najmirnejše človekovo zavetje. Danes je noč za dušo. Šele osem je odbila cerkvena ura v Rašci. V trepetavi svetlobi mesečine