Zadnja cvetka nemške ekološke stranke, ki je spet spodbudila zaskrbljena vprašanja o njeni nagnjenosti k političnemu samomoru, govori o omejitvi dovoljene hitrosti vožnje. Zelenim očitno ni dovolj, da so na svojem zadnjem kongresu z napovedjo petkratnega povišanja cene bencina razkurili volilce in sami sebe v raziskavah javnega mnenja potunkali skorajda v zunajparlamentarno opozicijo. Da bi vsaj malo popravila vtis, je morala stranka Joschkeja Fischerja na nekaj izrednih sestankih poskušati nekako nasititi volka in ohraniti celo kožo, toda ni se ji posrečilo popolnoma prepričati ne svojih radikalnih članov ne javnosti. Zdaj pa so časopisi objavili, da zeleni razmišljajo o omejitvi hitrosti vožnje, kar pa je med Nemci zagotovo ena najbolj osovraženih političnih pobud. Ukazanih sto kilometrov na uro na avtocestah in trideset v mestih je politično tako samomorilsko dejanje, da ga je socialdemokratski kanclerski kandidat Schröder, politik z dolgo zgodovino prepirov z zelenimi, odpravil z zamahom roke. Vendar pa tudi sam še ni izpolnil pričakovanj, da se bo predstavil kot nemški Tony Blair. V nasprotju z britanskim idealom Schröder nima nadzora nad najpomembnejšimi levimi silami v državi. Predsednik SPD Oskar Lafontaine, ki je moral zaradi Schröderja pokopati svoja upanja na kanclersko službo, mu ne dela težav, zato pa so se zaradi preveč reformističnih imen v njegovi vladi v senci razjezili močni sindikati. Schröderju se tudi še ni posrečilo prepričati industrijskih velikanov, da je dobra alternativa Helmutu Kohlu. Korporacijska Nemčija ne skriva, da je Schröderjevo snubljenje zanjo navaden predvolilni manever. Dokler ne bodo socialdemokrati napovedali pomembnih zmanjšanj davkov, se šefi v Frankfurtu, Hamburgu in drugih centrih industrijske moči ne bodo ogreli zanje. Veliko več jih je, ki prikimavajo drugemu človeku CDU Wolfgangu Schäublu, ki meni, da ima Schröder vsebinskih izjav samo za televizijsko minutko, vse drugo pa je prazno govoričenje o reformah, ki jih ne bo mogel izpolniti.