Toda medtem ko se je na eni strani odkrito uprla režimu, je na drugi strani njen vodja iskal dogovor med predstavniki starih strank in poskušal najti pravo kombinacijo, ki bi njegovi stranki znova odprla vrata na oblast. Živahno zakulisno dogajanje je jeseni 1932 pretrgala odmevna resolucija nekdanje KDK, imenovana Zagrebške punktacije. Oster protirežimski dokument je sprožil verižno reakcijo – poplavo resolucij zunajparlamentarne opozicije –, ki se ji je priključila tudi nekdanja SLS. Objavila je svoj program federativne preureditve jugoslovanske države, t. i. Ljubljanske punktacije oziroma Slovensko deklaracijo. V delu besedila je namenjena posebna skrb jugoslovanski državni in strankarskopolitični dinamiki nekdanje SLS, ki je privedla do oblikovanja omenjenih punktacij. S tem korakom je stranka pomembno pretrgala svojo politiko dogovarjanja in hkrati zadostila svojemu prvemu cilju – ohranitvi vpliva v Sloveniji. Toda, pojasnjuje Gašparič, na videz paradoksalno, doseganje prvega cilja jo je seveda odmikalo od drugega, ki pa ni bil daleč od prvega – ohranitev oz. večanje vpliva v Beogradu. Ravnanje nekdanje SLS se je vnovič znašlo v večnem krogu. Kako ostati avtonomist in hkrati sodelovati s centralistično vlado?