Predsednik bundestaga Lammert je načel še eno vprašanje, ki obremenjuje razpravo o Rafu, in sicer (so)odgovornost vse nemške generacije '68. So bili rafovci le patološki posamezniki ali obstaja njihova zveza s prelomno generacijo? Konec koncev, konservativci so v sedemdesetih letih očitali levičarskim študentom, univerzitetnim profesorjem in drugim izobražencem z levega dela političnega spektra, da so soodgovorni za nasilje, ker da so pripravljali duhovno podlago za terorizem. Lammert je opozoril, da terorizem ni nastal na obrobju nekdanje levičarske zunajparlamentarne opozicije (APO), ampak je prišel iz njenega središča, ki je v šestdesetih letih razpravljalo o konceptih oborožene vstaje in urbane gverile. Pogleda, da nastanek Rafa ne bi bil mogoč brez okolja (akademsko protestno gibanje), da ne bi smeli potiskati na obrobje. »Rafov terorizem zagotovo ni bil posledica pomanjkljive obdelave nacionalsocialistične zgodovine, prej je bil posledica romantiziranja nasilja in revolucije, ki je segalo znatno dlje od Rafa,« je ugotavljal Lammert. Zato da je razširjeno prepričanje, češ da je Nemčija šele s protestnim gibanjem postala liberalna in življenja vredna država, za žrtve teroristov posebno boleče. Takšni obračuni s celotno generacijo '68 na levem bloku veljajo za izrazito nesprejemljive. V skladu z njihovo argumentacijo je gibanje po eni strani veliko pripomoglo k spoprijemanju z nacionalsocialističnim bremenom in odrešilo državo, kot pravijo, zatohlega povojnega obdobja, po drugi strani je Nemčija tistega časa sicer institucionalno pretrgala vezi s preteklostjo, a v vsakodnevni kulturi je še vedno bilo veliko represivnega duha, nekdanji privrženci nacionalsocialistov pa so delovali v ustanovah od politike do medijev. Sploh pa da so izkušnje protestnikov z represivnim državnim aparatom tako ali tako pripomogle k radikalizaciji protestnega gibanja.