Leta 1993 se Aleksander Kwašniewski, nekdanji komunist, v parlamentu uradno opraviči za trpljenje in krivice, ki so jih nekdanji komunisti povzročali ljudem. Lech komentira, da je Kwašniewski zelo spreten politik in da ne bi smeli pozabiti na preganjanja in taborišča. Sam pa ima med vladanjem nove in nove težave. Pogosto grozi, da bo razpustil parlament, vlade so še vedno nestabilne in trajajo le nekaj mesecev, za nameček pa njegovih osem otrok - od leta 1980 se je njegova družina še povečala - ne more služiti ravno za zgled. Nekdanji prijatelj Adam Michnik ga obtoži, da kot kak kmetavz brani svoje predsedniške privilegije. Zapustijo ga že skoraj vsi prijatelji. Tudi v sindikatu Solidarnost za Lecha nočejo niti slišati. Kljub osamljenosti se ne da. Leta 1995 še enkrat kandidira na predsedniških volitvah. Sprva mu javnomnenjske raziskave namenijo le nekaj odstotkov glasov, do volitev pa le prileze do številke, ki mu zagotavlja drugi krog. Novembra 1995 se spopade z Aleksandrom Kwašniewskim, nekdanjim komunistom, ki je sodeloval, denimo, pri pogajanjih za "okroglo mizo". V ostrem in grobem boju odločajo promili. Lecha odločno podpre poljska katoliška cerkev. Nič ne pomaga. Izgubi. Besni. Blebeče, da komunistu ne bo izročil predsedniških poslov. Trdi, da so volitve pogoljufane. Najde ljudi, ki so na svoje oči videli, kako so komunisti volilne skrinjice polnili s ponarejenimi glasovnicami ... Karizmatični poraženec napove, da bo organiziral zunajparlamentarno opozicijo, njegovi simpatizerji pa zasujejo vrhovno sodišče z več sto tisoč pritožbami, češ da so komunisti lagali, ker so trdili, da je Kwašniewski končal študij, v resnici pa ga ni ... Poljska se še enkrat znajde na prelomnici.