Zvečer po naključju pogledam v denarnico sodelavke. Polna je kamnov. En je v obliki srca, en je čisto črn, en pa je v resnici stisnjena sol. Ne morem se upreti, čisto malo ga obliznem. Res je slan. Tudi na morju verjamem, da je voda slana, saj vsi vemo, da je zelo slana, ampak kadar se ne potopim dobro ali pa me preseneti val in me zalije voda, me slanost vedno znova očara. Tudi moja denarnica je polna stvari, ki niso denar; razne izkaznice, računi, to še sodi tja, če pa bi jo natančno preiskala, je notri še aspirin za vsak primer, čigumi za vsak primer, kitajski bankovec za spomin, znamke za pisma in kartice hipnega navdiha, loto listki za upanje, planika, vzgojena na domačem vrtu, in kakšni uhani, ki so za rezervo, če dom po pomoti zapustim golih ušes. Kamnov pa ne nosim s sabo, le včasih kakšnega na srcu ali v želodcu, kamni v denarnici so zame eno takšnih presenečenj, ki jih je naša vezistka polna. Mila in prikupna je, potem pa se pri nogometu bori kot Materazzi, v denarnici ima kamne in malo pivo se ji zdi smešno, ker to sploh ni pravo pivo. Je skriti krempelj, ki useka takrat, ko najmanj pričakuješ. Vse zna in vse razume, zato se nam je na začetku zdelo nemogoče, da je to res, vendar je. V pisarni imava mizi v L, zato se pri skoraj vsakem premiku stakneta najina hrbta. In tudi zares si krijeva hrbet, naša vezistka je tisto lepilo pisarne, ki dvigne ekipo, tudi ko smo že prejeli kak gol, in ki se smeji tudi takrat, ko zunaj dežuje.