Morovič je prekaljen pripovedni lisjak, pri njem je ob razburljivih zgodbah, ki nihajo od vojaščine do zdomskega dela pa do desantov padalca in besnega namakanja ter sploh aktivnosti potapljača v lubrikatornem sekretu, v širnem svetu, čez vse kontinente in nazaj, v bližnjo in daljno okolico, prisotna slast jezika; za razliko od tistih, ki prisegajo na muko in stisko, se Morovič prav valja v njem, podoba radostnih rilčarjev med zrelimi bučami se nam prismeji sama od sebe. Evforija, ki smo ji priča na tematski ravni, kot erotični vznesenosti in igrivi zrerotiziranosti, ki včasih bežno omeni, sicer pa rajši zamolči in preskoči obdobja fuka žeje, se ponovi tudi na ravni stila. Ki ne uplahne, še naprej se košati in bohoti, Moroviču uspeva ven in ven najdevati drzne metafore in premeščanja, pa tokrat ne iz tistega sicer v prozi najbolj pogostega razloga, sramežljivosti, ne, zna biti tudi surov in neprizanesljiv in direkten, drugič in takoj zraven pa ironičen in manierističen, zatopljen v slast opisovanja.