Isto leto je na prvem pesniškem večeru, na katerem so brali pesniki iz Jugoslavije in mnogi udeleženci iz tujine, za mikrofon, kot je bilo napovedano, stopil nizozemski pesnik srednjih let, bolj mlad kot star in bolj lep kot grd. Povedal je, z globokim žametnim glasom, da je stopil na oder le zato, da ga občinstvo vidi in sliši njegov glas. Da ne bo prebral nobene svoje pesmi, kajti ne zna jih na pamet, pri sebi pa nima nobene svoje knjige. K temu je dodal: Jaz sem nocoj najnesrečnejši človek na svetu, kajti moj zeleni usnjeni kovček, v katerem so moja zobna krtača, moja zobna krema, moja progasta pižama, moja bela svilena srajca, moj metuljček, moje nogavice, spodnjice in knjige pesmi, je izgubljen. Ni namreč prispel z letalom, s katerim sem prišel v Sarajevo.