Ključ je mehko zdrsnil v ključavnico; ko je odsunil vrata, se je ozrl na drugi konec ulice, cestna svetilka je utripnila, in podoba ga je malo zmedla, zato je natančneje pogledal; pred vrati neke hiše je ždel tisti rdečelasec, ki je zdirjal iz lokala, s sabo pa vzel kitajsko zobno krtačo. V soju cestne svetilke je bila prebela roka na njegovem licu videti še bolj bela, lasje so plamteli za svetilko, oba zublja zlita v en sam kovinski reženj, katerega odsevi so izginjali v navznoter uvitem zavoju ... Odpočival si je s tesnobnim nelagodjem, bil je večer po dnevu, zelo zbitem od vina in čudnih dražljajev. Noč mu je privoščila hipno plemenitost, bil je kot mladostnik, ki je prišel iz zapora in zdaj na svobodi čuti, da se mu ta sprevrača v križpotje. Počuti se manj gibčnega, a si mora izbrati pot. Negibno ždi, ne čuti nihajev deležnika očitne krivde, svojega obraza, ki kriči s spreleti v svetilko ujetega ptiča.