Nekega jutra, ko je svetloba v razkošnih snopih vdrla skoz okno in sem ravnokar zlezla izpod prhe, se mi je zazdela naša kopalnica ogabna. Ploščice se niso svetile, tako kot se morajo v vseh normalnih kopalnicah. Sploh pa so bile polne lukenj od vrtalnega stroja, saj je cenjeni soprog nenehno iskal pravi položaj za brivnik, zobno krtačo, brisačo in kopalni plašč. Še najbolj sporno je bilo britje. Najprej se ni dobro videl v ogledalu, ker da je prenizko. Se pravi, da je dvignil vse omarice z ogledalom vred – in spodaj so ostale luknje od prejšnjih nosilcev. Potem je ugotovil, da ima premalo luči, ker so nekatere dlake na njegovi bradi svetlejše od drugih. In prav teh ni zmeraj opazil. Se pravi, da je zvrtal luknjo za novo luč in še dve do tri za novo vtičnico. Čez kakšen teden je skesano ugotovil, da je luč absolutno previsoko in da jo mora nujno prestaviti.