Športni uspehi so kot plimovanje. Nekaj časa pljuskajo v višave, potem izgubijo zalet in se pretakajo po dnu. Če je dvigovanje in spuščanje vodne gladine enakomerno in predvidljivo, tega za športne podvige ne moremo nikoli reči. Če bi lahko predvidevali, v katero smer se bo zasukal posamezni športni nastop, stavnic že zdavnaj ne bi bilo več, ker bi vse po vrsti propadle.V zadnjih tednih na slovenskem športnem področju oseke vsekakor ni bilo. Celo več, govorimo lahko o izredno uspešnem obdobju. Konec avgusta in septembra je bilo sicer na sporedu kup velikih tekmovanj s slovensko udeležbo. Najprej odlični atletski nastopi na svetovnem prvenstvu na Japonskem z vrhuncem srebrnega kladiva, ki ga je v rokah držal Primož Kozmus, nato zlato veslanje Iztoka Čopa in Luke Špika prav tako na svetovnem prvenstvu. Potem sta z uspešno telovadbo svoje ude na svetovnem prvenstvu razmigala še Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan. Prvi je bil zlat na bradlji, drugi srebrn na drogu. Slovenska nogometna reprezentanca je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo dvakrat zmagala, čeravno tekmeca Luksemburg in Belorusija ne sodita v smetano evropskega nogometa. A vseeno, zmagama se ne gleda v zobno protezo in morda je to napoved, da se bo tudi žogobrcarska Slovenija v naslednjih letih lahko približala vsaj prvemu odstavku prvega poglavja nogometne pravljice, ki so jo spisali Srečko Katanec, Zlatko Zahovič, Aleš Čeh, Džoni Novak, Miran Rudonja in drugi. Nazadnje imamo še presenetljivo uspešne košarkarje, ki se z okleščeno postavo na evropskem prvenstvu v Španiji odlično borijo. Ko to berete, boste že vedeli, ali se jim je pozno sinoči morda celo posrečilo uvrstiti se v polfinale, kar bi bila vrhunska senzacija. V nasprotnem primeru bodo imeli lepe možnosti, da se z najmanj sedmim mestom vključijo v dodatne kvalifikacije za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu.Hočeš nočeš na tem mestu pricurlja iz misli zlizana fraza: tako majhna Slovenija, pa tako veliki športni uspehi. Pa še ena: Slovenci smo narod športa. Očitno bo nekaj na tem. Tujci se samo čudijo. Človek bi na primer še nekako pričakoval, da so slovenski športniki odlični veslači, kajakaši, balinarji, športni plezalci, alpski smučarji, smučarji skakalci, skratka, udeleženci panog, ki vendarle niso tako globalne in se z njimi ne ukvarja vsaj pol sveta. Toda Slovenci se prav nič sramežljivo lotevamo naskakovanja izjemnih rezultatov tudi v športih, ki jih je mogoče srečati prav v vsakem kotičku sveta. Kdo bi si mislil, da lahko osvajamo kolajne v atletiki, kraljici športov, kot jo imenujemo. Mednarodna košarkarska zveza FIBA ima 213 članic, na svetovni lestvici je Slovenija trenutno devetnajsta, v Evropi je med vodilno osmerico. Uspešne imamo tudi plavalce, da o tem, da še vedno diši po slovenski nogometni senzaciji ob prelomu tisočletja, sploh ne govorimo. Če bi vse te uspešne rezultate primerjali s številom prebivalcev Slovenije, bi bili na svetovni športni lestvici uspehov nedvomno pri vrhu.Še bolj je zanimivo, da do vrhunskih rezultatov v mednarodnem merilu prihaja navzlic slabšim razmeram za treniranje in tekmovanje. Slovenski športnik se lahko v areni enakovredno meri z Američanom, Italijanom, Rusom, Francozom, Nemcem, a ima za svoj razvoj neprimerno manj denarja, slabše infrastrukturne pogoje in manj razumevanja sponzorjev. Spet bomo na plano privlekli vprašanje športne infrastrukture v Sloveniji. Politiki se ob vprašanju obnove ali izgradnje telovadnic, stadionov, dvoran... tako radi zatekajo v prazne birokratske floskule, s katerimi vsak poskus izboljšanja stanja prestavijo za nekaj let v prihodnost. Planica je še vedno razsuta, slovenska prestolnica še vedno nima spodobnega stadiona in dvorane. Pardon, v Ljubljani se, kot kaže, vendarle premika na bolje in športni objekti evropski metropoli ob koncu desetletja ne bodo več v sramoto. A je moral za to na politični položaj v mestni hiši priti poslovnež, ki ve, kako je športna infrastruktura pomembna tako z ekonomskega stališča kot s stališča razvoja športa nasploh. Na področju slovenskega športa vse torej še zdaleč ni rožnato in uspehi, ki smo jim priče, ne bi smeli ustaviti naleta tistih, ki se borijo za izboljšanje finančnega, infrastrukturnega in strokovnega položaja slovenskega športa. Ne nazadnje Slovenija tudi na vladni ravni nikoli ni imela posadke, ki bi ji šport pomenil kaj več kot le osladno slikanje z nosilcem medalje ob vrnitvi v domovino. In je tudi zdaj nima.portni uspehi so kot plimovanje. Nekaj časa pljuskajo v višave, potem izgubijo zalet in se pretakajo po dnu. Če je dvigovanje in spuščanje vodne gladine enakomerno in predvidljivo, tega za športne podvige ne moremo nikoli reči. Če bi lahko predvidevali, v katero smer se bo zasukal posamezni športni nastop, stavnic že zdavnaj ne bi bilo več, ker bi vse po vrsti propadle.