Oppiano Licario se je oziral po enolični različnosti jeseni, ki so odplesale vzdolž njegove hrbtenice. Na nesrečni štirideseti strani te zbirke jeseni je spominom otopela reznost, občutki so se smejali svojim nasledkom in njegov pogled se je nehal vtikati v vrtiljak, ki je poniknil za stasom kokosovih palm. Okrog njega se je polagoma širil nekakšen šum, zaspano pošumevanje valovja v vleki neznosnih mesečevih puščav. Razen ta ali oni dan v tednu, ko je na vrat na nos planil v notarsko pisarno, kjer je bil zaposlen, tjavdan, ne glede na uro in četrti, ne da bi se drugi zaposleni kaj zdrznili ali prihuljeno molče čakali na pisarjevo trdovratno nerganje. Niti pogovor ni zastal, niti najnovejše stranke se niso zmenile zanj. Kak drug dan v tednu se je že bolj izpostavil, ko je Licario kupil kako brošuro o tržaškem abstraktnem slikarstvu in so ga nekateri prijatelji šli poslušat, kako znova in znova zatrjuje, da se abstrakcija konča v figuraliki in figuralika v abstrakciji. Ampak tistega dne je hotel uzreti obrobje in okrožje, krožnico in krog: česa si je pravzaprav nanizal, katero razsvetljenjsko stalnico in katere senčne postaje se je dalo videti na zrcalnih hodnikih. Kolikokrat je, ko se je nagnil vstran, da bi se izmuznil pojavnosti, ujel odseve svetlobnosti, neulovljivi dih pralikov.