Tudi investicijske družbe oziroma idi, kot jih tudi imenujemo, so nastale iz nekdanjih pidov. Pri njih je struktura naložb v portfeljih zelo različna od tiste pri holdingih, saj večino zavzemajo tržne naložbe. Druga pomembna razlika v primerjavi s holdingi je zakonodaja, ki ureja njihovo poslovanje. Pravkar je začel veljati Zakon o investicijskih družbah in družbah za upravljanje, ki natančno določa pogoje, pod katerimi poslujejo tovrstne družbe. Poslovanje teh družb je, zahvaljujoč urejeni zakonodaji, veliko bolj pregledno, družbe morajo redno poročati Agenciji za trg vrednostnih papirjev o vseh svojih transakcijah, podatki o teh transakcijah pa so tudi enkrat mesečno objavljeni v dnevnem časopisju v obliki obrazcev ISM. Pri tovrstnih družbah so tudi jasni stroški, ki jih ima družba s poslovodstvom, saj so plače vodilnih znane. Poslovanje je torej precej bolj pregledno in tako je izračunavanje notranje vrednosti tovrstnih delnic relativno enostavno. Vseeno pa tržni tečaji tovrstnih naložb ne dosegajo njihovih knjigovodskih vrednosti. Vzrok za to je verjetno v tem, da tudi pri teh družbah še ni povsem minilo nezaupanje delničarjev, ki so vanje vložili svoja sredstva iz lastninskih certifikatov in zaenkrat nanje še niso realizirali znatnejših donosov. Ti delničarji svoje naložbe vztrajno prodajajo in tako zadržujejo tečaje na relativno nizkih ravneh. Tok prodaj certifikatskih prodajalcev se počasi zmanjšuje, kar pomeni vedno manj ponudbe, dobro poučeni vlagatelji so pri tovrstnih naložbah na nakupni strani in vse to lahko privede do porastov tržnih tečajev tovrstnih delnic v prihodnje.