Zadnje čase toliko opevana slovenska »sproščenost« – bi bilo ustrezneje razpuščenost, se mi zdi – se je silovito zalezla tudi v pore našega jezika in mu naredila več škode kot koristi. Pa pustimo pogovorni jezik, je pač različen od pokrajine do pokrajine in v medsebojnem vsakodnevnem sporazumevanju se marsikaj oprosti, se veliko spregleda. Povsem druga pesem pa je seveda jezik v medijih. No, vsaj naj bi bila. Tam naj bi jezikovna pravila veljala trdno in za prmej; če kdo, bi jih vsaj novinarji morali znati in poznati. Kaj vse slišimo, vemo, ponavljati nima smisla, dodam naj le še povsem neprimerno uporabo dramatičnega sedanjika – saj novinarsko poročanje vendar ni literatura – in pa že kar grozljivo razširjeno nepravilno vikanje (boste šla, boste šel) ter žalostno izgubljanje srednjega spola. (Imam vprašanje. Imate tudi vi katerega? Prav je: katero.) Slika torej ni rožnata, vsa prizadevanja in opozarjanje poslušalcev in gledalcev so bolj sizifovsko početje, še najbolj pa ob vsem tem gloda vprašanje, zakaj, od kod vsa ta jezikovna godlja. Je zanjo krivo neznanje ali pa jo morebiti poraja popolna vseenost, pardon, sproščenost? Tako novinarjev kot urednikov? Verjetno je krivo kar oboje, rešitev pa je ena sama. Vsaka medijska hiša bi morala imeti močno lektorsko službo, strokovno usposobljeno in v tolikšni meri vredno zaupanja, da bi tudi novinarji radi sodelovali z njo. Vem, da lektorjev marsikje nimajo, vem, da imajo ponekod take, ki si tega imena niti ne zaslužijo. Kajti tako kot potrebuje primerno izobrazbo novinar, jo potrebuje tudi lektor. In šele ko jo imata oba, ko se v svojem delu dopolnjujeta, je izdelek zares lahko kakovosten – s primernimi in pravilno odbranimi jezikovnimi sredstvi podana vsebina. Recept je torej povsem preprost, zagotovo učinkovit in tudi ravnati se po njem ni težko. Le miselnosti, da zna slovensko pač vsak Slovenec – in še kdo – bi se morali znebiti in postaviti prave ljudi na prava mesta. Žal jih bralci in poslušalci ne moremo.