Corina morda niti ni več tako majhna. Njena mama je Italijanka, oče je Slovenec, živijo pa v Nemčiji. Mama s hčerko govori italijansko, oče pa z ženo in hčerjo po nemško, tako da dekle seveda nič ne zna in nikoli ni znala slovensko. Kadar gredo poleti na morje, se oglasijo pri babici. Če ta hoče in če zna, z vnukinjo lahko govori po nemško. Oče je namreč cele dneve delal, kadar je prišel domov, je hči že spala. Če je bila pokonci, ji je oče hitro kaj rekel po nemško. Pa še toliko se je morala učiti v šoli. Menda tudi latinsko. Kdo bi utrujal, sebe in njo, še s slovenščino. Nikogar pa ni bilo v okolici, ki bi jim povedal, da latinščina v šoli in morda slovenščina z očetom niti približno nista na isti ravni. Medtem ko je šlo pri Mileni za asimilacijo z razlogom, se je Corina glede slovenščine asimilirala čisto brez razloga. Vsaj jaz ga ne poznam. Včasih, pred kakimi dvajsetimi leti in prej, so bile posebej v Ameriki popularne t. i. znanstvene raziskave o tem, da je sleherni poskus bilingvizna škodljiv za osebnostni razvoj. In temu primerno so se odločali izseljenci. Sploh ne gre za kako patetično nacionalno bolečino ob izgubi člena narodove biti. Samo na misel jim ni prišlo, povedal jim pa tudi ni nihče, da bi bila drugačna jezikovna igra lahko zanimiva in koristna za vse, za starše in za otroke.