Ravno zaradi omenjenega civilizacijskega in kulturnega (v širšem pomenu besede) deficita si je dr. Pučnik prizadeval za kulturno prenovo Slovenije. Še v času življenja v tedanji Zahodni Nemčiji (kjer je bila demokracija, medtem ko smo pri nas imeli totalitarni sistem) se je seznanil z idejami nemških socialdemokratov in te ideje prinesel v slovenski prostor, saj je že kmalu po ustanovitvi postal predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije (v nasprotju z večjim delom svojih kolegov iz Nove revije, ki so se pridružili Slovenski demokratični zvezi, ravno tako eni od glavnih sil Demosa), kar pomeni, da še zdaleč ni bil na strani tistih, ki bi razprodali vso premoženje, še manj pa na strani tistih, ki so si prek »privatizacije« in podobnih tranzicijskih mahinacij napolnili žepe. Kar se pa tiče Pučnikov osebnih (ne)kvalitet, pa lahko rečem samo to, da Pučnika nikoli nisem doživljal kot nestrpneža. Res pa je, da so ga na tak način doživljali tisti, ki se kljub preobrazbi v demokrate niso hoteli odpovedati »pridobitvam revolucije«, kajti dr. Pučnik je bil v svojem govorjenju povsem odkrit (ni se ravnal po raznih priročnikih za pridobivanje volilnih glasov) in po svoji moralni drži pošten, kot le malokdo. Zato so bili tudi očitki, da je revanšist, predvsem posledica strahu pred njegovo moralno držo. Spominjam se, kako je na srečanju Nove revije v knjižnici v Medvodah jeseni leta 2000 nekdo (mislim, da je bil igralec Dare Valič, nisem pa prepričan) pripovedoval svojo anekdoto o tem, kako je pred predsedniškimi volitvami leta 1990 iskal vodovodarja in ga našel v gostilni, kjer je ravno bentil, da je Pučnik revanšist, da Pučnikova žena ne zna slovensko in podobno. Na prigovarjanje pripovedovalca, da se je škoda razburjati, ker niti sam ne ve, kaj sploh je to »revanšist«, je vodovodar odgovoril: »Saj tudi jaz ne vem, kaj je to, ampak tako v časopisu piše!« Skratka, omenjena anekdota je dejansko karikatura odnosa medijev (in njihovih političnih botrov) do dr. Jožeta Pučnika.