Kljub temu je razvoj potrebne elektronike zelo zahteven. Poleg sistema za nastavljanje monitorja je treba namreč poskrbeti tudi za natančno krmiljenje elektronskih topov, kar postaja pri vse večjih in večjih delovnih frekvencah vse teže. Ko v tovarni elektroniko »pripnejo« na katodno cev, sistem pustijo delovati 24 ur. Tako preverijo, ali bo monitor zdržal večje obremenitve. Takrat monitorji še nimajo nastavljene slike, zato je pogled na raznobarvne zaslone (ki bi morali biti vsi beli) dokaj nenavaden. Po tem testu vzdržljivosti monitorje nastavijo. Nastavljajo jih v nenavadnih kovinskih kletkah, ki znajo simulirati različna stanja zemeljskega magnetnega polja. Ko, denimo, začnejo izdelovati serijo monitorjev za Avstralijo, magnetno polje nastavijo na vrednosti, običajne za Avstralijo, ko izdelujejo monitorje za Evropo, pa nastavitve ustrezno spremenijo. Pri prvem, avtomatiziranem delu nastavljanja monitorjev sodeluje naprava, ki jo »prilepijo« na zaslon, od koder zna odčitati svetlost na različnih delih. Prebrane podatke sporoči delavcu, ki potrebne spremembe vpiše v monitor (beri: nastavi ustrezne notranje potenciometre). Dokončno nastavljanje pa je v celoti prepuščeno človeškemu očesu. Delavec si z generatorjem slike na zaslon prikazuje določene značilne vzorce (natanko tako, kakor si v našem laboratoriju pomagamo s programom DisplayMate), ki mu potencirajo določena odstopanja, nato pa na ustrezna mesta na katodni cevi nalepi ravno prav velike magnetke. Da, kljub natančni elektroniki monitorje še vedno nastavljajo z lepljenjem magnetkov... Izkušnje delavca na tem delovnem mestu so lahko za končni izdelek odločilne.