Neka ljubljanska dama se je zaradi nemira v duši, ki so ga povzročile evolucionistične ideje, oglasila kar pri ljubljanskem škofu. Nauki so ji prišli do živega in zasejali tak dvom, da je začela zanemarjati verske obveznosti. »Te dni sta se pri meni oglasili dve gospe. Prva, hči trdo katoliških staršev, že tri leta dvomi o sveti veri. Čitala je spise darvinistične in romane iste smeri: od tod silna borba v duši. Sv. sakramente je zanemarila, k sv. maši pa je še hodila in tudi molila, toda le zavoljo otrok. Razbijal sem ji dvome in ji dal primernih znanstvenih knjižic.« Po razmisleku je škof Jeglič ugotovil, da bi ljudje morali vendarle sami pomisliti, preden se lotijo tako očitnih protiverskih čtiv. Posebno tako lepo katoliško vzgojena dama ne bi smela posegati po takih knjigah, ki zanikajo učenje vere in Cerkve. »Razvidel sem, da je sama kriva, ker je protiverske knjige čitala, pa si dvomov ne zna razvozlati.«