Spominjamo se dinamične, slikovite uprizoritve pred leti v Angleški narodni operi, ob kateri je le-ta, v režiji Billa Brydena ter scenski in kostumski opremi Williama Dudleyja, nekoliko manj privlačna. Čeprav je dogajanje bogato in so vanj vključene malone cirkuške akrobacije, manjka nekaj pristne domačnosti in priljudnosti. Sloviti dirigent John Elliot Gardiner je korektno vodil odlični orkester, vendar ga ni znal motivirati z avtentično interpretacijo; mojster stare glasbe je opero dvajsetega stoletja izvajal profesionalno, a brez posebnega navdiha. Imenitna je bila Američanka Dawn Upshaw v naslovni vlogi; ob dovršeni pevski interpretaciji se je igralsko dobro razživela, bila gibčna in urna, tako da je pokazala ne le glasbeno, ampak tudi igralsko kondicijo. Gerald Finley je bil pevsko in igralsko več kot soliden gozdar, Joyce Didonato pa spogledljiv, zapeljiv lisjak. V številnih manjših vlogah so nastopili drugi solisti, baletniki in otroci; vsi skupaj so bili zelo prepričljivi in prizadevni, tako da je predstava kljub nekaterim pomanjkljivostim zapustila dober vtis. Tudi iz stripa lahko nastane dobra opera!