Ob osamosvojitvi Slovenije se je odločil, da kiparjenje ne bo več le njegov najpomembnejši in pravzaprav edini konjiček, pač pa poglavitna dejavnost. Naposled so bili pri hiši štirje otroci in želel je, da bi bila družina čim več časa skupaj. In res, sicer glasbeno nadarjeni otroci so vedno prav radi pomagali pri čiščenju izvotljenih, od zoba časa in narave zgaranih vrb v dolini Grahovice. Peter je znal motivirati in nesebično prenašati svoje znanje in ljubezen do lesa tudi na njegovih kiparskih delavnicah "Pungert 97" in "Pungert 98" v Kranju, kjer je vsak dan spoznavalo kiparjenje več kot 50 otrok in odraslih. Delavnice je podprla tudi kranjska zveza kulturnih društev. Vene je svoje plastike, od katerih najstarejše, njemu najljubše, niso naprodaj, predstavil širšemu občinstvu že na več kot 50 samostojnih in skupinskih razstavah po Sloveniji. Med temi je bila vsekakor največja in najpomembnejša pregledna razstava leta 1994 v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu v Ljubljani. Zelo rad pa se Vene spominja tudi leta 1969, ko je tri leta po prvi samostojni razstavi v Posavju, dobil prvo nagrado Mestne konference ZMS Ljubljana, na razpis katere se je prijavilo kar okrog 400 slovenskih likovnih ustvarjalcev.