Jutro smo začeli z molitvijo. Glas bratov je tiho pel, bratu Frančku je noč prinesla moči in besede so se prelivale v Božje misli. Ob meni je bil brat Jaro in iz glasne molitve smo prešli v tiho. Moje misli ne znajo moliti in zato sem razmišljal o zgodbi brata ob sebi. Otroštvo je preživel na Bledu, svet se ga je, kot je govoril, bolj prijel. Ni bil goreč vernik, končal je srednjo šolo in se lotil študija gozdarstva. Kot je pripovedoval, je bilo njegovo življenje polno skušnjav in pregreh, po vseh prekrokanih nočeh pa srce prazno. Spoznal je dekle, Mirjam, določila sta že datum poroke. Potem ko je nekaj mesecev negoval bolnega očeta v Srbiji in se je z njim na smrtni postelji vrnil v Slovenijo, se je v njem nekaj prelomilo. Začel se je spraševati, kje bo bolj ljubil vse okoli sebe. Odšel je h kapucinom in se lotil študija teologije. Njegov smeh je umirjen, pogovor z njim topel, ves čas pa imaš občutek, kot da ti ni povedal še vsega. Počasi je vstal in se prekrižal. Ja, zanimivo vprašanje. Kje boš bolj ljubil?