Prav zanimivo je, kako se je miklavževanje vključilo v mestno okolje. Zna se zgoditi, da na Miklavžev večer srečamo v dvigalu človeka, opasanega z verigami in z nogavico, potegnjeno čez obraz, ki pa ni vlomilec, kar bi lahko sklepali na prvi pogled, marveč predstavlja parkeljna. Takšen zvoni od vrat do vrat in s strahovitimi kriki požene kri po žilah tistim, ki mu odprejo. Včasih ga spremlja Miklavž, ki je za to priložnost odet v zimski plašč in nosi na glavi namesto škofovske kape kar škrnicelj. Ker mnogi mestni otroci ne znajo moliti, pride včasih do komičnih zapletov. Pred nekaj leti je delegacija Miklavža v spremstvu angela in parkeljnov prispela pred neka vrata v stolpnici in ukazala deklici, stari kakšnih osem let, naj moli. Ta je planila v solze, ihteč: »Jaz pa tega ne znam… Lahko pa vam zaigram eno na klavir, če hočete!« Prihod Miklavža, še bolj pa zlih parkeljnov, zna biti res pravi šok za otroka, vendar vsekakor vsebuje vzgojno žilico. Konec koncev darila skoraj vedno potolažijo jokajoče.