Po sedmih urah poskakovanja po razriti poti, prečkanju strug potokov (brez mostov) prispemo v Cabanaconde, do zadnje postaje. Kraj leži na višini 3287 m nad morjem. Na postaji je mnogo temnih obrazov domačinov, ki raztovarjajo ogromne cule z do zadnjega kotička napolnjenega "tovornega" avtobusa. Vsi se pripravljajo na štiridnevno fiesto, kjer poleg veselice in vsega, kar sodi zraven, ne sme manjkati obvezna bikoborba. Nekaj časa pogledujeva za vodnikom, ki bi moral čakati na postaji, nato s pomočjo prijaznega domačina sama poiščeva njegovo, z blatom ometano hišo. Doma je le žena, s katero se nekako sporazumemo, da je najin vodnik v kanjonu z drugo skupino. Na dvorišču pripravi skromen zajtrk in izgine. Iz varne razdalje naju ogledujejo očke, ki mežikajo nad smrkavim noskom. Le kokoši se opogumijo in pobirajo krušne drobtine, najprej okoli nog, nato prisedejo za mizo. Čez čas se na vhodu pojavi brat predvidenega vodnika. Kmalu se izkaže, da je njegovo znanje španščine omejeno na nekaj besed, ki jih po večini povezujejo vsemogoči gibi rok. Z znanjem španščine smo torej ne isti valovni dolžini, kar pomeni, da se bomo dobro razumeli.