Zakaj stvari ne morejo biti preproste? Prvo noč v Pamploni namenoma preživiva mirno, z mislijo na jutranji tek. Ker pa imava oba obupno orientacijo in slabo znanje španščine, nobeden pa tudi ne govori angleško, se zjutraj usedeva na napačni avtobus. Ta naju na koncu le pripelje na glavni trg, vendar uro prepozno, tako da me ne spustijo več med tekače. Iz jeze in obupa poskušam preplezati ograjo, ki me loči do ceste, vendar me trda roka policista ustavi in pošlje nazaj med gledalce. Tako spremljava tek izza ograje, kjer se prvikrat v resnici zavem, v kaj se spuščam. Biki so velikanski – pravijo jim Miura in so znani kot največji biki za bikoborbe v Španiji. So podivjani in precej hitrejši, kot sem pričakoval. In zares nevarni. Nekateri tekači z nezgrešljivim izrazom strahu na obrazu preplezajo zaščitno ograjo, drugi so manj srečni in jih s ceste potegne povsod navzoče medicinsko osebje. Nekdo krvavi na roki, drugi na obrazu, tretjemu že nastavljajo vratno opornico. Krvavo in nič kaj spodbudno.