Fran Milčinski, po poklicu sodnik za mladoletne prestopnike, v svoji nekaj več kot tridesetletni pisateljski karieri ni odločilno spreminjal osnovnih potez svoje kratke proze, ki jo je ponavadi objavljal v feljtonih v dnevnem časopisju, občasno pa tudi v bolj izdelani obliki, v nekaj knjigah. Slednje mu je po začetnem navdušenju sčasoma prineslo tudi nekaj negativnih kritik. Kljub temu se ga današnji bralci, kar kaže tudi izbor Smešne historije, poleg klasičnega romana z mladinsko tematiko spomnimo predvsem kot mojstra kratkih proznih oblik, pa naj bodo to znane pripovedke o Butalcih, številne humoreske ali pravljice, kjer je kot prvi slovenski avtor uveljavil povsem nov, izrazito shematski pristop, pri katerem je bil največji poudarek na etičnem in moralnem pouku, ki je ponavadi bolj kot otrokom veljal staršem in vzgojiteljem, saj po mnenju, ki ga je od Milčinskega sprejela tudi stroka socialnega dela, prav oni najbolj vplivajo na to, v kakšno osebnost se bo otrok razvil. Na videz preprosto zasnovan, a izjemno domiseln humor, kakršnega mnogokrat pogrešamo izpod peresa bolj razvpitih, a pogosto tudi manj nadarjenih humoristov, je Milčinskemu prinesel slavo predvsem zato, ker ni bil nikoli osebno žaljiv, ampak se je praviloma nanašal na splošne človeške slabosti. Vendar pa, kot je mogoče prebrati v zgodbah iz pričujočega izbora, v nasprotju z ustaljenim mnenjem Milčinski v njih ni prizanašal nikomur, običajno niti sebi ne. Za na videz lahkotnimi domislicami, ki presenečajo z izvirnostjo in smešnostjo, se pogosto skriva razočaranje nad človeško neumnostjo, ki je bila po avtorjevih besedah veliko bolj pogosta, kot si je sprva mislil. In nedvomno je tako še danes, kar je poleg drugega prepričljiv razlog, zakaj so (ne vse, a nekatere) zgodbe po nekaj manj kot stoletju, ki je minilo od njihove izdaje, še vedno dostopne predvsem tistim bralcem, ki jih bolj kot oblika zanima učinek vsebine.