Večna uganka. Eden od avtorjev, čigar življenje je že dobrih sto let predmet najrazličnejših preučevanj, je Lewis Carroll, avtor vsem znane pripovedke Alica v čudežni deželi. Uradna biografija nam o njem pove predvsem, da je bil dolgočasen, vendar hkrati skoraj svetniški profesor logike in matematike. Toda ob odkritju številnih njegovih pisem, ki naj bi jih pisal otrokom sorodnikov in znancev, so se pojavile drugačne razlage njegove osebnosti in življenja. Njegova korespondenca je pod naslovom Le kaj je pisal svojim Alicam? nedavno izšla tudi pri slovenski Študentski založbi, pred nekaj dnevi pa smo bili priča posebni analizi in predstavitvi knjige, na kateri so o avtorju in njegovih pismih poleg drugih spregovorili psihoanalitik Matjaž Lunaček, Miha Mohor in profesor analitične filozofije Borut Cerkovnik. Čeprav so bila Carrollova sporočila doslej večinoma senzacionalistično interpretirana kot pisma človeka, ki bi ga danes označili za pedofila, so omenjeni strokovnjaki v njegovi korespondenci odkrili še precej drugih elementov. Lunaček je prepoznal zavrtega človeka, vendar je hkrati poudaril, da nam psihoanaliza sicer lahko pove marsikaj o Carrollu, da pa nam tudi on lahko pove kaj o psihoanalizi, saj je v njegovih zapisih, polnih navideznih nesmislov, mogoče odkriti predhodnika analitičnih konceptov. Ob razkritju dejstva, da so v viktorijanski dobi odrasli, ki so imeli radi otroke, veljali za nekakšne svetnike, in podatku, da so bile nekatere Alice, ki jim je pisal in jih naslavljal s punčkami, stare celo nad 30 let, so njegova pisma dobila nov pomen. Predvsem se v njih da poigrati s postavitvijo prostorov obrnjene logike, številnimi logičnimi ugankami, iz katerih je prav tako mogoče sklepati, da gre v resnici za zapise, namenjene odraslim deklicam.