»Ne, z Robbyjem nista v sorodu. V resnici jaz nisem njegov stric. Njegov oče je bil moj zelo dober prijatelj. Obljubil sem mu, da bom skrbel za Robbyja, če se mu kaj pripeti. Robbyju pa sem rekel, da sem njegov stric, da se ne bi počutil tako odrinjenega. Edina moja prava potomka si ti.« Monty si je s tem vsaj malo potešila radovednost. Najbolj je bila vesela, da so njeni starši še živi in da jih bo mogoče prav kmalu videla. Še vedno pa ni točno vedela, kaj naj si misli o vsem tem. Naj bo vesela, ker je našla svojo družino, ali jezna, ker jo je Don tako dolgo vlekel za nos. Njeno premišljanje je zmotil nemir konjev. Začeli so rezgetati in postajali so nemirni. Monty je pogledala Dona. Tudi njega je zanimalo, kaj pomeni ta hrup. Zunaj pa je bila že noč in kaj dosti tako nista mogla videti. Zatem pa so se od zunaj zaslišali tudi kriki in vpitje. Don je zabičal Monty, naj se ne premakne iz sobe. Odšel je. Čez minuto je k njej že prišel Robby. Tudi on ni vedel, kaj se dogaja. Odločila sta se, da gresta pogledat, kaj pomeni ves ta hrup. Robby je pomagal Monty na noge. Pri hoji se je opirala nanj, saj gleženj še vedno ni bil zdrav. V vsej naglici so pozabili zakleniti Montyjina vrata, tako sta lahko nemoteno odšla ven. Hiša je bila prazna, le služabniki so se skrivali po sobah. Don, Bruck in Quincy so bili zunaj. Robby je odprl vhodna vrata. Monty je pogledala na dvorišče. Videla je le veliko svetilk, ki so svetile proti njej. Z roko si je zakrila oči. Pred seboj je prepoznala Dona in Brucka. Še vedno pa ni razumela, kaj vse to pomeni. Nato je zaslišala dobro znani glas.