Že po nekaj minutah so razpadajoče hiše vasice ostale za nama, pred nama pa se je odprla mogočna ravnina, posejana z rjavimi nomadskimi šotori tradicionalne pajkove oblike, med katerimi so se brezbrižno pasle črede jakov in ovac. O kakršnih koli znamenjih civilizacije tu ni bilo več nobenih sledi. Monotonost neskončnega prestavljanja nog je nenadoma prekinil čudovit peščen vrtinec v daljavi. Tako hitro, kot se je pojavil, je tudi izginil in se nato znova pojavil – iz oddaljenosti kakšnih 50 metrov se je vrtel naravnost v najino smer! Za paniko sploh ni bilo časa, prtljago sva zmetala na kup in jo zaščitila s telesoma, ter v pričakovanju udarca že skoraj zamižala. A zgodil se je čudež, vrtinec je le nekaj metrov pred nama in najino kopico ostro zavil v levo, še oplazil naju ni.