Rodil se je v Kemptnu v Nemčiji in že osemnajstleten na jezeru blizu Dresdna odkril tatarsko žvižgavko ( Netta rufina), vrsto, ki je v srednji Nemčiji veljala za izumrlo. Življenjska priložnost se mu je ponudila leta 1927, ko so mu predlagali, naj, na Novi Gvineji razišče skrivnost tamkajšnjega ptičjega kraljestva. Odpravo je financiral lord Rothschild, ki se je zanimal za domovino redkih rajskih ptic, katerih perje je zaljšalo damske klobuke. Na Novi Gvineji je Mayr je preživel malarijo, dengo in grižo ter značajsko dozorel. Vrnil se je kot pravi poznavalec ptic južnega Pacifika in to mu je prineslo ponudbo, da uredi velikansko ornitološko zbirko Naravoslovnega muzeja v New Yorku. Tako se je leta 1933 iz čisto nepolitičnih razlogov preselil v ZDA. Edinstvena zbirka mu je omogočila, da je povezal mogočne veje biologije, Darwinov in Mendlov nauk. V naslednjih desetletjih se je razvil v filozofa svoje stroke. Napisal je nešteto člankov in številne knjige. Za osemdesetletnico je izšel Razvoj biološkega miselnega sveta . Po tistem je objavljal še dvajset let in se zagrizeno bojeval za razumevanje biologije. Pozdravil je razvoj molekularne biologije, poudarjajoč, da je »življenje več kot zgolj molekula«. Njegova 25. knjiga, ki je zdaj v tisku, govori o odnosu do biologije: »Fiziki so od Galileija mislili, da obstaja ena sama znanost: fizika. Biologijo so imeli le za vejo fizike. Vendar je biologija nekaj čisto posebnega. V tako imenovanih eksaktnih znanostih so vsi deli enega sistema identični, v biologiji pa nista identični niti dve stvari. Med šestimi milijoni ljudi je vsak drugačen,« je dejal v pogovoru za Spiegel ob svoji stoletnici. »Le fizik lahko verjame v obstoj znamenj civilizacije v vesolju.« Kot pravi Mayr, bi bilo čudno, če na drugih planetih ne bi bilo bakterij, vendar pot od njih do inteligence, civilizacije, zmožnosti pošiljati signale v vesolje zahteva tisočere korake, od katerih je vsak popolnoma neverjeten. Za verjetne jih lahko ima le kdo, ki ni dojel, kaj je življenje.«