Legendarna ameriška pesnica, glasbenica in aktivistka Patti Smith je marca letos skozi velika vrata vstopila v Dvorano slave rock'n'rolla. Ob tej priložnosti je zapisala: »Ko sem bila nekega hladnega jutra leta 1955 na poti v nedeljsko šolo, me je pritegnil glas Little Richarda, ki je iz notranjosti lokalnega deškega kluba tulil Tutti Frutti. Povezava je bila tako silovita, da sem izpustila materino roko...Rock'n'roll. Odpeljal me je z moje poti v morje možnosti. Od konca otroštva do bolečega odraščanja me je ščitil in drobil. Prvi spor z očetom sem doživela, ko je skupina Rolling Stones debitirala v Šovu Eda Sullivana. Morala sem braniti rock'n'roll. Okrepil je mojo roko in mi dal občutek plemena, ko sem leta 1967 stopila na avtobus iz Južnega Jerseyja v svobodo.« Čeprav nato nadaljuje, da ne ve, ali si takšno počastitev zasluži, je vse skupaj lahko sporno samo v smislu, ki ga zapiše sama: »Ali sme umetnik, ki deluje v revolucionarni pokrajini rocka, sprejeti počastitev institucije?« Pred dvaintridesetimi leti, ko je boemska pesnica in pank umetnica izdala prvo ploščo Horses, bi najbrž na vprašanje odgovorila z ne, kajti njena divja, strastna glasba, ki je poudarjala garažni amaterizem izvornega rocka, je bila v ostrem nasprotju s takrat prevladujočo uglajenostjo mainstreamovskega rocka. Patti Smith je podirala klišeje, s svojo zunanjostjo in obnašanjem pa je dala ženskam v popularni glasbi čisto drugačno vlogo, kot so jo imele prej. V rock je vstopila z enako zavzetostjo in brezkompromisnostjo, kot se je lotevala poezije ali vsega v življenju. Polovičarstva ni nikoli prenašala. Na nastopih se je spremenila v pravo šamanko, opotekala se je po odru, plesala, kričala in šepetala verze, ki jih je jemala tako resno, kot so njeni davni predniki jemali zaklinjevalske reke, s katerimi so odganjali zle duhove in varovali svoje pleme. Patti se dobro zaveda, da je bistvo jezika iracionalne in magične narave, zato veruje v besedo, zanjo ima še vedno enako težo in veljavo kot v svetih knjigah, samo da je pri njej svobodna, kot ni bila še nikoli. Ta izrazito pesniški odnos do besede, ki po eni strani gradi in po drugi z enako lahkoto tudi uničuje, je povsem svobodno povezala z rockom. In kadar je med glasbo in besedami nastal pravi spoj, je bil rezultat tako neverjeten, da je šel ob poslušanju himničnih, vznesenih interpretacij občinstvu srh po telesu. V tem se lahko kosa z velikimi vzorniki ali sodobniki, kot sta Bob Dylan in Jim Morrison. Ali pa jih včasih po brezkompromisnosti tudi presega, kot se je na primer zgodilo na koncertu v Tampi leta 1977, ko je sredi nastopa padla z odra in si zlomila dve vratni vretenci. Posledice so bile hude: vse leto je hodila na fizioterapijo, vendar je vseeno našla čas in navdih, da je napisala tretjo pesniško zbirko Babel (1977) in pesmi, ki so nato prišle na njen tretji, komercialno daleč najuspešnejši album Easter.Ko se je leta 1980 poročila z legendarnim Fredom Sonicom Smithom, nekdanjim kitaristom skupine MC5, se je odpovedala karieri in se posvetila družini. Pred koncem desetletja je sicer izdala poslušljivo ploščo Dream of Life, ki pa ni prepričala, in šele leta 1996 se je na glasbeno sceno vrnila v polnem sijaju. Posnela je album Gone Again, na katerem je subtilno razmišljala o življenju in smrti, ki ji je v nekaj letih vzela vrsto najbližjih ljudi: moža, brata, pianista Davida Sohla in znamenitega fotografa Roberta Mapplethorpa, ki je od samega začetka opremljal njene plošče. To je njena najbolj osebna in najbolj izpovedna plošča, ki pa jo kljub mračnim tonom preveva velika vera v življenje. Skoraj ni dvoma, da je to njeno najzrelejše in najgloblje delo. Vrnila se je tudi na glasbene odre in pred šestimi leti smo jo v polnem sijaju gledali in poslušali tudi v ljubljanskih Križankah. Mnogi še danes trdijo, da je bil to eden najboljših koncertov, kar so jih kdaj videli. O tem priča tudi koncertna izvedba albuma Horses, ki je priložena ponatisu, objavljenem ob 30-letnici, posneta pa je bila 25. junija 2005 v Londonu. Pravzaprav je skoraj srhljivo, kako globoko v poezijo in sporočilo pesmi se po vsem tem času Patti Smith še lahko spusti. In čeprav spremljevalna skupina, v kateri so še vedno isti ključni glasbeniki, morda ni tako uigrana, je to ena izmed redkih ponovitev, ki jih je zares vredno slišati. Tudi zaradi neusmiljenega obračuna z njeno generacijo v pesmi My Generation: »Moja generacija, imela je sanje, pa smo ustvarili kur...ega Georgea Busha. Nove generacije, vstanite, vstanite in pojdite na ulice! Svet je vaš. Spremenite ga.« Toda če se je Patti, ki je 30. decembra lani praznovala šestdeseti rojstni dan, odrekla radikalizmu z začetka kariere, se ni nikoli odpovedala ideji o družbeni vlogi rocka in umetnosti. O tem priča plošča Trampin', ki je izšla pred tremi leti. Patti na njej slavi tisto, kar je v Ameriki edinstvenega in lepega, ter ostro obsoja vse, ki jo skušajo homogenizirati in podrediti dnevnim političnim ciljem. Kako resno jemlje držo neodvisnega intelektualca, morda najbolje pokaže njena spletna stran (http://www.pattismith.net), na kateri trenutno ponuja v poslušanje pesem Without Chains, ki jo je napisala po izpustitvi Murata Kurnaza iz ameriškega vojaškega zapora v Guantanamu, kjer je bil zaprt več kot štiri leta. Prav zato je vsak njen javni nastop tako pomemben in ko je napovedala, da bo nova plošča, ki je pravkar izšla, vsebovala priredbe dvanajstih pesmi drugih izvajalcev, to najbrž ni presenetilo nikogar. »Rock'n'roll zame ni nikoli izgubil pomena. Ta glasba je pač več kot dober spot ali marketinški trik,« je nedavno povedala v intervjuju za nemški Stern. Prav zato je od samega začetka prirejala ključne skladbe drugih glasbenikov – Hey Joe Jimija Hendrixa, Glorio Vana Morrisona… Patti Smith se torej zaveda, kaj pomeni dobra priredba, in vedno je tudi vedela, kaj je treba v takšni pesmi poudariti, da bi iz nje potegnila več, kot je očitno na prvi pogled. Pa ji je to na novi plošči z naslovom Twelve uspelo? Samo delno, bi bil najkrajši odgovor. Nekaj pesmi je simpatičnih, recimo Dylanova Changing of the Guards, nekaj je zelo dobrih, vzemimo White Rabbit (Jefferson Airplane), Gimme Shelter (Rolling Stones) in uvodna, zelo počasna Hendrixova Are You Experienced? To so priredbe, kakršne od Patti Smith pričakujemo. Toda največji dosežek je izjemna, akustična, skoraj bluegrass izvedba najbolj znane pesmi skupine Nirvana Smells Like a Teen Spirit, v kateri kot gost na bendžo brenka dramatik Sam Shepard. Na drugi strani pa so na njej tudi pesmi, katerih vloga na plošči je (kljub besedilu ali kontekstu) vprašljiva. Najbolj velja to za pesem dueta Tears for Fears (Everybody Wants to Rule the World), ki se ga najbrž spominjajo bolj redki, in za bledi različici pesmi Georgea Harrisona (Within You, Without You) in Stevieja Wonderja (Pastime Paradise). Vendar je treba dodati, da Patti Smith poje z izjemnim glasom in prepričljivostjo. Brezkompromisno, kot vedno.egendarna ameriška pesnica, glasbenica in aktivistka Patti Smith je marca letos skozi velika vrata vstopila v Dvorano slave rock'n'rolla. Ob tej priložnosti je zapisala: »Ko sem bila nekega hladnega jutra leta 1955 na poti v nedeljsko šolo, me je pritegnil glas Little Richarda, ki je iz notranjosti lokalnega deškega kluba tulil Tutti Frutti. Povezava je bila tako silovita, da sem izpustila materino roko.«