A tisti trenutek sploh nisem imel izbire. Spet sem se namreč znašel sredi gozda in prvi znak civilizacije je bila bencinska črpalka, oddaljena kakšen kilometer, ki sem si jo zapomnil, ker sem Adrianu tam že hotel reči, da bi rad izstopil, a so bile stvari, ki mi jih je pojasnjeval preveč zanimive, da bi to resnično naredil. Po krajšem premisleku sem sklenil, da bom izzval srečo (in malo tudi višje sile) in če se resnično ne bom premaknil naprej, bom pač peš odšel do črpalke, nato pa že nekako improviziral. Na to, da bom verjetno moral vzeti pot pod noge, me je sicer opozarjalo tudi povsem izsušeno grlo. Giros je resda potolažil najhujšo lakoto, a v mestu sem pozabil nabaviti vodo in čeravno kdaj pa kdaj rad nekoliko trpim žejo, da potem z večjim užitkom pijem, občutek tokrat ni bil čisto nič prijeten.