Osebe s to motnjo dajejo vtis, kot bi bile nenehno v krizi. Razpoloženje jim močno niha: včasih so dostopni za razumen pogovor, v naslednjem trenutku potrti, čez čas se pritožujejo, da so popolnoma prazni ali da sploh ne vedo, kaj v resnici želijo. Nad občutki praznine se pritožujejo tudi sredi jeze ali razburjenja. Njihovo vedenje je zelo nepredvidljivo. Narava njihovega značaja se odraža tudi v samopoškodbah: bolnik si na primer prereže kožo zapestja, da bi opozoril na svojo stisko ali se izognil neobvladljivim čustvom, ki ga preplavljajo. Ne prenesejo samote; da bi se ji izognili, neustavljivo iščejo prijateljstva ali bežne (tudi promiskuitetne) partnerske zveze. Znatna impulzivnost (pomeni, da se hitro in nepremišljeno odzivajo) vse skupaj še dodatno zapleta. Po eni strani se pretirano navežejo na bližnje (odvisniška osebnostna lastnost), po drugi so gospodovalni (ali agresivni, če se počutijo potisnjene v kot); zato imajo viharne medosebne odnose. Z obrambnim mehanizmom projektivne identifikacije poskušajo svoje nesprejemljive lastnosti ne samo projicirati v druge, ampak jih tudi pripraviti do tega, da bi se obnašali v skladu z njihovimi projekcijami; s cepitvijo vse okrog sebe nespravljivo delijo na dobro ali slabo. Poleg tega pri njih niso redke niti bežne psihotične epizode. Nekateri avtorji poudarjajo hudo anksioznost, hudo ambivalentnost (neizdelanost oziroma nestalnost načrtov in dejanj) in kaotično spolnost kot najbolj značilne lastnosti mejne osebnostne motnje.