Tožeča stranka je po izdaji odločbe druge stopnje, ki je bila izdana med upravnim sporom, tožbo razširila tudi na navedeno odločbo in v razširitvi tožbe z dne 22. 8. 2008 opozorila na določbe v letu 2000 veljavnega 3. člena ZGO, ki loči med gradnjo novih objektov in rekonstrukcijo. Pri tem poudarja, da pojem rekonstrukcije predpostavlja, da objekt že obstaja in se vanj posega. Citira tudi 33.a člen navedenega zakona in poudarja, da enotno dovoljenje za gradnjo, ki v obravnavanem primeru predstavlja enotno dovoljenje za rekonstrukcijo, ne pomeni, da se gradi cel objekt, tako kot pravno popolnoma zmotno interpretira tožena stranka, ampak pomeni formo – obliko odločitve v upravnem postopku, s katero pristojni organ odobri poseg, utemeljen z zahtevano dokumentacijo. V obravnavanem primeru se je torej namesto pridobivanja lokacijskega dovoljenja posebej in gradbenega dovoljenja posebej vodil postopek pridobitve enotnega dovoljenja za rekonstrukcijo. Meni, da je stališče tožene stranke, da je vsak objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, novogradnja, napačno. V zvezi z drugimi prejemki iz delovnega razmerja opozarja, da dejstvo, da sta družbenika hkrati tudi v delovnem razmerju s tožečo stranko, ne pomeni, da so katerakoli izplačila dobička obravnavana kot drugi prejemki iz delovnega razmerja. Meni, da so naslednja dejstva očitna, in sicer: da je bil predmet izplačila dobiček družbe, da je bil družbenikoma izplačan v njima pripadajoči višini in da je po sklepu skupščine tožeče stranke le-ta edina pristojna za odločanje o razdelitvi dobička.