Če so sprva številne konflikte opazovali z varne distance, se sicer znotraj njih opredelili, so zlasti po Live Aidu (1985) stopili na stran javnega agitiranja, s katerim so opozarjali na številna pereča žarišča po svetu. Njihove ideje so postale javna domena. Citirali so jih na različnih shodih, o njih so razpravljali parlamenti. Postali so politični fenomen, sposoben podreti še take ideale, postali so upanje ljudi, katerih temeljne človekove pravice so bile kršene. Zakaj? Za seboj imajo na milijone poslušalcev, ki jim verjamejo, ki sledijo njihov sleherni korak, ki so prek njihove angažiranosti izvedeli za vojno v BIH, za lakoto, nezaposlenost in problem aidsa v državah tretjega sveta, za izginule v Salvadorju in Nikaragvi, za problem apartheida. Bela zastava, s katero je v prvi polovici osemdesetih na koncertih operiral Bono, ni bila element predaje, kot so zmotno interpretirali, temveč simbol enotnosti, s katerim naj bi bile izprane vse barve in nacionalni simboli tega sveta, kot razlog za številne konflikte. Ostala naj bi samo glasba kot univerzalna rešitev, kot element globalne integracije, kot sporočilo, ki neposredno izvira iz Lennonove pesmi Imagine. Primarna čistost - vizija Wendersovih angelov - ki so jo s sliko dečka na belem ozadju simbolizirali na ovitku prve velike plošče Boy, je doživela vizualno in emocionalno preobrazbo na tretji, najbolj iskreni plošči War. Čistost je nadomestila razvalina, prepojena s strahom, bolečino in nerazumevanjem. Militantni pacifizem je od takrat jezik, s katerim irska četverica najbolj konstantno operira, opozarja in opominja. Izgubili so upanje v mirovne posrednike Zahoda in sami nastopali v vlogah posrednikov. S tem in z izvrstnim občutkom za aktualni čas, znotraj katerega so ujeli odmev prostora in ljudi v njem, so postali najmočnejši marketinški fenomen, ki je s svojo pojavnostjo in idejami bil nad zvočno kvaliteto. Postali so modna smer, redni gosti zvočnikov verig s hitro prehrano, bencinskih črpalk, velikih nakupovalnih centrov, največja glasbena institucija, ki je s svojim delom zaznamovala zadnji dve desetletji popularne glasbe. Tako ni presenetljiva simbolika na dobrodelnem koncertu v teatru Dominion, ko je na odru skupaj z njimi nastopil član največje rokenrol zasedbe vseh časov Keith Richards in predal štafetno palico svojim naslednikom. Simbolika, ki bi kmalu svoj epilog doživela v začetku devetdesetih, ko je nastal glasbeno-miselni razkorak med tradicionalistično ritem sekcijo (Larry in Adam) in s tehnološkimi zvoki navdušeno prvo linijo (Bono in The Edge). Pesem One postane simbolni kompromis in poklon oboževalcem o njihovem mušketirskem duhu.