Priznam, čeprav sem vedel, da je tehnologija zadevo omogočala že takrat, si nisem predstavljal, da bo tisti jutri prišel že čez dvajset mesecev. Vmes smo dobili še človeški genom. Genetsko obdelane rastline so postale na oni strani Atlantika nekaj povsem običajnega in zdaj, ko je vse končano, se mi zdi vprašanje o vrednotah kar nekako odveč. Od tega tedna dalje živimo pač še z enim strahom več. Tega, kaj nam bo prineslo kloniranje ljudi in živali, namreč ne ve nihče. Kaj bomo naredili s tem, kar smo odkrili? Že res, da lahko iz tega odkritja potegnemo marsikaj dobrega za naše zdravje, toda izkušnje nas učijo, da ljudje tovrstne novosti precej lažje in hitreje izkoristimo za kaj slabega. Po odkritju elektrike smo dobili električni stol. Približno 40 let po Einsteinovi teoriji relativnosti smo dobili atomsko bombo. Po nekaj desetletjih uporabe antibiotikov se bojimo, da smo se nanje že tako navadili, da nam kmalu ne bodo pomagali več. Vsak dan zbolevamo za doslej neznanimi boleznimi. Prvi stroji so s seboj prinesli množično odpuščanje delavcev, dandanes pa je marsikoga strah tega, kar zmore računalnik. Pri tem pozabljamo, da lahko zmogljivosti mikroprocesorja v računalniku za nekaj manj kot dvesto tisoč tolarjev in njegovo pamet primerjamo kvečjemu z dvema ali tremi komarčki. Kaj bomo rekli takrat, sicer ne jutri, vendar pa kljub temu že okrog leta 2030, ko bomo lahko za osebno uporabo kupili računalnik s sposobnostmi človeških možganov? Na sredini tega stoletja pa bodo police že polne računalnikov, katerih zmogljivost vsakega izmed njih bo primerljiva z zmogljivostjo možganov vseh ljudi na Zemlji.